Kako se s starši pogovoriti o njihovih geslih (brez nerodnosti)

· 6 min branja

Veste, da bi bilo prav vprašati. Če bi se enemu od staršev kaj zgodilo, bi bila potrebna koda njihovega telefona, e-pošta in seznam njihovih računov. Toda „Mi lahko zaupate gesla?“ zveni kot „Načrtujem vaš pogreb.“ Tukaj je, kako ta pogovor speljati tako, da se bere kot pomoč, ne kot prevzem.

Zakaj je pomembno in zakaj se tega loti tako malo ljudi

V raziskavi podjetja 1Password z Willful in Trust & Will iz leta 2021 je le 36 % milenijcev vedelo za spletna gesla svojih staršev ali imelo dostop do njih. Vrzel navadno ni v nezaupanju. Gre za to, da se nihče ne želi načeti te teme.

Začnite s pravim razlogom

Izhajajte iz nečesa, kar ni smrt. Dobri začetki so:

Najbolj sproščujoče je, da najprej uredite svoje: tako to postane družinska navada, ne pa nekaj, kar zahtevate od njih.

Kaj reči in česa ne zahtevati

Ne zahtevajte samih gesel. Prav ta del se bere kot prevzem in danes jih ne potrebujete. Namesto tega prosite za tri stvari:

  1. Seznam tega, kar obstaja: banke, pokojnine, zavarovanja, e-pošta, fotografije, naročnine. Naš Kontrolni seznam za digitalno zapuščino: kaj pripraviti za družino to olajša.
  2. Kje so gesla shranjena, in kako do njih priti, če bi bilo treba.
  3. Kaj si želijo, da se zgodi z vsakim računom: obdržati, prenesti, ohraniti kot spomin ali zapreti.

Uporaben stavek: „Gesel ne želim videti. Želim le vedeti, kje so, če bi kdaj potrebovali mojo pomoč.“

Naj bo praktično: naredite to skupaj

Izberite eno popoldne, prinesite čaj in na njihovem telefonu uredite tisto, kar je najlažje:

Spoštujte njihovo zasebnost

Mnogi starši se upravičeno bojijo, da bodo njihovi otroci brali njihova sporočila ali e-pošto, dokler so živi. Pomirite jih, da je cilj dostop ko bo treba, ne zdaj. Orodja, ki se odprejo šele po čakalnem obdobju ali po potrditvi smrti, so zasnovana prav za to in mnogim staršem olajšajo odgovor da.

Če rečejo „ne zdaj“

Kam sodi Heritkey

Aplikacijo Heritkey razvijamo za družine, ki imajo prav ta pogovor. Starši polnijo šifriran trezor v svojem tempu, z veliko pisavo in preprostimi gumbi, in vas izberejo za dediča. Veste, da trezor obstaja, a vanj ne vidite. Če ga kdaj potrebujete, zaprosite za dostop; če ga v čakalnem obdobju, ki so ga izbrali, ne zavrnejo, se odpre. Ves čas ostanejo v nadzoru. Oglejte si Kako deluje Heritkey: prenos gesel korak za korakom.

Viri